Verjamem…
Pred enim letom se je čas ustavil. Šok. Zgodilo se je nekaj, česar si nismo predstavljali niti v najhujših sanjah – vse prireditve so bile kar naenkrat prestavljene, kasneje odpovedane, vsi dogovori, povezani s tem, preklicani. V zadnjih letih sem imela do konca junija tudi do 60 prireditev, v celem letu 2020 jih ni bilo niti 20, večina v ozkem, zaprtem krogu povabljenih.
Čas smo zavrteli drugače. Naš vsakdan so zaznamovali ukrepi, ki nas omejujejo pri delu, prostem času in potovanjih. A moč najboljših se kaže v sposobnosti prilagoditi se in poiskati nove priložnosti, nove izzive, nove izkušnje in nova znanja.
Do jeseni smo poiskali alternative in dogodki so se tako ali drugače preselili na splet. Letos smo februarske tradicionalne kulturne prireditve preoblekli koronačasu primerno in v njih prepletli ustvarjanje v teh negotovih časih z iskreno željo, da imamo občinstvo, pa čeprav v domačem fotelju. Tovrstne prireditve in videopredstavitve s seboj prinašajo povsem nove izzive, s katerimi se tudi zaradi svojih izkušenj v različnih medijih, precej dobro soočam.
Spletne prireditve imajo bistveno večji doseg, so trajnejši zapis in puščajo močnejši odtis. 22. Mednarodni festival (ah), TE ORGLICE je bil letos mednarodno najbogatejši tudi zato, ker so svoje posnetke lahko poslali glasbeniki z vsega sveta. Število ogledov »dogodka« na platformi YouTube pa je neprimerljivo večje, lahko celo zapišem, da gre za seštevek nekajletnega povprečja obiskovalcev v dvorani.
Tudi takšno delo ima torej svoje čare. A nič, prav nič se ne more primerjati z občutkom, ko stojiš na odru in te s stolov v dvorani opazujejo oči, ko čutiš, da ušesa pozorno spremljajo povedano, ko roke s ploskanjem nagradijo povedano, odplesano, zaigrano, odpeto … Verjamem, da bo kmalu spet priložnost tudi za to. Ali vsaj za kombinacijo prireditve v živo in prek spleta, kot smo to naredili ob občinskem prazniku v Trebnjem junija lani ali v Mokronogu marca letos.
Ker to znamo, zmoremo in ker je prav, da ohranimo stik z občinstvom, da bodo takrat, ko nam bodo dovolili, stoli v dvorani zasedeni z ljudmi, ki si iskreno želijo spet slišati koncert, odpotovati v namišljeni svet gledališke predstave ali filma … v živo. Jaz verjamem v to. Pa vi?
Petra
