Priznam …
Priznam. Knjige so moje prijateljice že od malih nog. In priznam, da sem ponosna, da sem to prijateljstvo in ljubezen do pisane besede (kot kaže) prenesla tudi na najino deklico.
Pred kratkim me je ena od mamic vprašala, kdaj naj začne brat dojenčku. In sem ji lahko povedala le, kar sem naredila sama – knjige sem ji brala skoraj od prvega dneva, ko je prišla iz porodnišnice, vedno tako, da sva vanje gledali skupaj, kasneje se je stisnila v naročje in sledila slikam in besedam, včasih sem njen pogled usmerjala s prstom.
Knjige so vedno na dosegu malih rokic, vedno sva jih brali skupaj, na začetku gledali sličice, kasneje uživali v štirivsrtičnicah in otroških pesmicah, danes bi pravljice poslušala in o njih govorila dlje, kot bi jih jaz lahko brala.
Dan se zaključi v „ta veliki postelji“, s knjigo v roki in večernim pogovorom o tem, kaj žalostnega, veselega, neprijetnega, lepega … se nam je zgodilo čez dan. Večerni ritual je enak že pet let in ga zaključita umirjeno dihanje in nasmešek na spečem obrazku.
Ne zagovarjam tega, da se mora otrok uspavati sam. Preprosto zato, ker so dandanes otroci že tako prepogosto sami, opremljeni in dobro tehnično podkovani za upravljanje in uporabo mobilnih telefonov, tablic ali daljinskih upravljalnikov. Glede tega sem precej konzervativna. Čeprav ali pa morda ravno zato, ker je delo za računalnikom moj kruh, poudarjam družabne igre, knjige, glasbo, petje, ples, barvanje, ustvarjanje, skupno kuhanje in pospravljanje, sprehode, crklanje … Zelo enostavno je namreč otroku v roke potisnit denimo mobilni telefon ali daljinski upravljalnik, bistveno več truda in energije od staršev zahteva aktivno preživljanje skupnega časa.
Najina deklica se v trgovini večji del časa zadrži med knjigami kot med sladkarijami, na sedežni zjutraj prebere pravljico in ne prižge televizije, med večurnimi vožnjami se zamotimo z igrami in petjem, klepetanjem in opazovanjem okolice. In to je najboljša popotnica, ki jo kot starši lahko damo svojim otrokom – naš čas, naša pozornost, naše zaupanje in naše znanje. Otroci so kot spužve – z veliko radovednostjo in pripravljenostjo učiti se srkajo vse, kar jim ponudimo in zato je pomembno, da vzgajamo z zgledom.
Zgledi in sposobnost, da zaprosimo za pomoč, ko sami ne znamo ali zmoremo, bi nas morali spremljati tudi na samostojni poti. Vedno nas nekdo lahko usmerja, vodi in nam pomaga na poti do cilja – kakršen koli že je. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo nam neznana področja trmasto poskušali obvladovati sami ali pa bomo zaprosili za pomoč tiste, ki znajo, preostanek časa pa namenili našim najbližjim. Izbira je zgolj in samo naša.
Petra
p.s. Zapis je nastal na podlagi zadnjih dogodkov, povezanih z nedeljskim svetovnim dnevom knjige in iz prepričanja, da je čas, ki ga namenimo drug drugemu, največ, kar lahko podarimo.
