Nostalgija, narava in družina
Petek popoldne. Po več kot treh letih sem vedarle zbrala pogum in se odpeljala tja, kjer sem preživela večji del otroštva, tja, kjer se je čas ustavil, tja, kjer ni bilo časa za televizijo, tja, kjer je ob sobotah dišalo po sveže pečenem kruhu iz krušne peči, omamnem jabolčnem zavitku („štrudlu ena a“) ali ocvirkovi potici, tja, kjer so bila vrata vedno odprta, tja, kjer smo bratranci in sestrične med počitnicami domišljiji dali prosto pot in smo za igranje včasih potrebovali le zrak in travnik, tja, kjer sem se počutila doma.
A tokrat je bilo drugače. Vrata niso bila odprta, ni bilo široko razprtih rok, ki bi me tesno objele, tudi hiša, v kateri smo se otroci pozimi greli na krušni peči in se igrali, poleti pa se vanjo zatekli pred vročino, že nekaj let ne stoji več. Na mestu, kjer je nekoč stala hiša z debelimi zidovi, majhnimi okni z železnimi križi, velikimi vrati in vežo, ki je vodila v „hišo“ s krušno pečjo in kuhinjo s špajzo ter ‘tamalkonc’, je bilo … le veliko peščeno parkirišče, polno jeklenih konjičkov. Prazen prostor namesto meni ljube hiše. Do petka nisem zbrala poguma, ni bilo moči in ob pogledu na prostrani prostor, na ravnino, na novo hišo, ki je že pred desetletji zrasla za staro, me je stisnilo pri srcu. Nov dom, isti ljudje (le mame ni več), nov svet, drugačen prostor.
A nekaj je ostalo. Pogled na gozdove, ki se v teh dneh že odevajo v mavrične barve jeseni. Pesem ptic, ki spremlja odprt pogovor.
Misel na nekoč prekinja čebljanje otrok. Kot smo včasih klepetali, skakali in se igrali mi, so v petek po pesku brskali, opazovali rože in travnik, tekali sem ter tja naši otroci. Sedenje za kamnito mizo je zamenjal klepet na sončku s pogledom proti Mirni. Modrejši smo in z rahlo nostalgijo govorimo o tem, kako je bilo. Govorimo o tem, kdaj smo nazadnje skupaj sedeli ob krušni peči, kje smo se skrivali, mislimo na otroške vragolije, na nabiranje jagod, ugotavljamo, kako daleč v dolino se je odprl pogled od roba hiše …
Pot domov je še vedno mešanica spominov in novih vtisov. Je odločitev, da domačije in naših otroških norosti ne bom pozabila. Je spoznanje, da je včasih treba porušiti, če želiš ustvariti nekaj novega. Tudi dobesedno. In ko me deklica v avtosedežu sprašuje, zakaj sem tiho, ji težko odgovorim. Kako naj ji razložim, da razmišljam o časih, ko smo se kot otroci igrali v in ob hiši, ki je več ni?
Zato sem ji le predlagala, da greva v soboto na potep po gozdu. In sva šli in našli kostanj. Lep, velik in rjav. En in edini. Za veselje in spodbudo, za spomin in doživetje. In potem smo igrali biljard in peli pesmi. In v nedeljo šli na sprehod po trim stezi Trimmigo. Da bi bili skupaj, le mi trije. In zvečer smo kot vedno brali in si pripovedovali pravljice in zbirali vtise. Kaj nam je bilo najbolj všeč? „Mamica, meni je vedno všeč, kadar smo mi trije skupaj. Jaz in moja starša.“
Petra
p.s. Poletnemu dopustu so sledili nori dnevi, napolnjeni od jutra do večera. Zgodilo se nam je, da se kdaj nismo uspeli niti videti, da je dan minil brez prave priložnosti za to, da bi bili skupaj. Tokrat smo si drugi konec tedna zapored vzeli čas tudi za nas. Kaj pa vi?
