
V ponedeljkovo jutro sem se zbudila s precej jasnim urnikom aktivnosti. A so se dnevi obrnili po svoje in z veliko mero humorja je nastal plan B.
Najmanjši prst na nogi, mezinček poimenovan, opazimo, ko z njim udarimo v rob kakšnega kosa pohištva, ki se je prav tisti trenutek postavil tja, kjer ga prej zagotovo še nikoli ni bilo. Bolečina običajno kmalu popusti, razen … Stane Peček me je dober mesec nazaj v pripravah na prireditev (ah), Te orglice označil za sovražnico miroljubnih mezinčkov, potem ko sem si poškodovala prst z udarcem ob podboj vrat. Hudomušna domislica je čisto nov pomen dobila v torek pozno zvečer, ko se je zgodba ponovila, le da tokrat za hojo niso dovolj moje superge, ampak bom naslednje štiri tedne uporablja mamičine dve in pol številki prevelike superge.
Zoprn občutek in nejevolja, ker gre vse bistveno bolj počasi, ker je treba vsak odhod bolj načrtovati, ker je treba skrbno premisliti, ali je korak res potreben. Nerodno in neprijetno, ampak hkrati priložnost za umiritev, samospoznanje in nabiranje novih znanj.
Včeraj sem tako poslušala drugo predavanje Tomaža Gorca – na prvem, s katerega je tudi fotografija, so bile najpomembnejše informacije povezane z optimizacijo spletnih strani, na drugem pa z najbolj priljubljenim družabnim omrežjem v Sloveniji. Preprosto, slušatelju prijazno, konkretno, na temelju dolgoletnih izkušenj in z vrsto uporabnih nasvetov, ki jih lahko relativno hitro vsak prenese v prakso. Vse skupaj je prijetno dopolnila še Marina Vesel Lukič. In kaj mi je od desetih ur obeh predavanj najbolj ostalo v spominu?
Poskusi! Dajaj!
Počasi in zanesljivo stopati po začrtani poti, deliti svoje znanje in pomagati na poti do uspeha. Včasih je dovolj le nasmeh in človek laže naredi korak naprej. In tudi če je to korak v napačno smer, je velik že zato, ker časa nismo zapravili za razmišljanje o koraku, ampak smo ga naredili. In to je pravzaprav najbolj pomembno – da naredimo (še tako negotov) korak in se premaknemo. Pa čeprav v dve številki prevelikih supergah. 😉
Petra