Prijatlji

Prijatlji!

Ne živi v preteklosti, ne sanjaj o prihodnosti, osredotoči se na sedanji trenutek, je modra misel Bude, ki opominja, da je pomemben tukaj in zdaj. Pred dnevi je v noč zarezala novica, da je prenehalo biti srce vsestranskega kulturnika, človeka nemirnega duha in velikih idej, drugačnih pogledov in mojstra besednih zvez. Njegova ljubezen do zgodovine, glasbe, gledališča … do kulture nasploh je bila iskrena, polna zanosa in prav zato tudi polna izjemnih dosežkov tako v dolini rek Temenica in Mirna kot tudi širše. Bil je izjemen sogovornik, ki so ga odlikovali nalezljiv smeh, premišljeno nizanje misli in pripovedovanje med vrsticami. Njegova zapuščina našim krajem in slovenskemu prostoru je neprecenljiva. Hvaležna sem za privilegij, da sem zadnje desetletje in pol lahko z njim soustvarjala nepozabne dogodke, temelječe na tradiciji ali posebni, enkratni priložnosti.

Edinstvenost, neponovljivost in izvirnost so tesno povezani z njegovim bogatim ustvarjalnim opusom. Bil je eden tistih, ki je verjel v čarovnijo, zato jo je vedno tudi našel. Stane, počivajte v miru. Čeprav že drugo leto zapored slovenski kulturni praznik praznujemo virtualno, je obletnica smrti našega največjega pesnika, kakor mu radi rečemo, pravzaprav vsakoletna priložnost za odmevnejši razmislek o kulturi v slovenskem ali le lokalnem prostoru. V zadnjih dveh letih smo na svetovni splet preselili precej prireditev, ki ste si jih gledalci lahko ogledali na domačem televizijskem ali računalniškem zaslonu, morda pametnem telefonu. Spletne prireditve imajo svoje prednosti – večji doseg, širše občinstvo in možnost ponovnega ali kasnejšega ogleda, a tudi slabosti – predvsem zato, ker gre za enosmerno komunikacijo, ki se konča skoraj hkrati z odjavno špico. Prav zato smo s toliko večjo hvaležnostjo sprejeli vse tiste priložnosti,
na katerih smo lahko nastopajoči spremljali takojšen odziv obiskovalcev – spontan nasmeh, ploskanje, zadovoljno kimanje, morda celo mrmranje ob znani melodiji … V živo slišati pesem, spremljati dramski zaplet, se prepustiti ubranim melodijam ali se potopiti v svet likovnih del, je še vedno ali pa morda v teh časih še toliko bolj dragoceno, posebno, nepozabno.

Obisk kulturnega dogodka je veliko več kot le to, da se preoblečemo in odpravimo od doma, je spoštovanje ustvarjalnih dosežkov vseh
znanosti in umetnosti, hkrati pa izkušnja za življenje. Biti gledalec, poslušalec, udeleženec prireditve v živo pomeni pozorno spremljati,
aktivno poslušati, sprejemati drugačnost. In čeprav okrog 8. februarja kulturo prepogosto povezujemo predvsem s profesionalno umetnostjo, je kultura tudi ljubiteljska.

Raznolike dogodke za vse generacije snujejo ljudje, ki so dopoldne delavci v tovarni, učitelji v šoli ali svetovalci v podjetju, popoldne pa še
starši, prijatelji, sopevci, literati, likovniki … Njihova zagnanost in pripravljenost prosti čas nameniti društvu, družbi sta pomemben
motor pestrega društvenega življenja v mestih in še toliko bolj na podeželju, kjer manjka profesionalnih ustvarjalcev.
Kultura pa ni le umetniško udejanjanje posameznikovih idej, misli, želja, ampak predstavlja vse, kar je ustvaril in ustvarja človek. Kultura
je del našega vsakdana, medsebojne komunikacije, odgovornega obnašanja, občutimo jo kot kulturo bivanja, ki se ozira na okolje, na vrednote, na sočloveka. To je pogled v oči med pogovorom, iskren nasmeh, zbrano poslušanje, spoštljiv odnos do sogovornika, pristno
sočutje, argumentirana razprava, dovoljevanje različnosti, tudi skrb za jezik in ohranjanje tradicije.

V zadnjih dveh letih predvsem v medijih in na družbenih omrežjih žal prevladuje diskurz zastraševanja in delitev, a prav zato moramo ohraniti upanje, dobro voljo, izbrane besede, trezne misli. V teh časih nas združuje ravno kultura, prireditve v živo. In čeprav smo se malo polenili in je včasih težko oditi od doma, vstanimo. Vztrajajmo. Samo od nas je namreč odvisno, v kolikšni meri in kakšna kultura bo
preživela, kaj bomo zapustili našim otrokom, vnukom. Mi, organizatorji prireditev in nastopajoči, moramo jasno in glasno povedati, da nam ni vseeno. Na posamezne pisane kamenčke, ki sestavljajo mozaik živahnega in raznolikega kulturnega življenja, moramo vedno znova in znova risati nenavadne oblike in nanašati nove odtenke barv. Če bomo še naprej ustvarjali, bo kultura obstala in še bomo lahko poslušali pevske zbore, spremljali komične situacije na gledaliških odrih, umetniška dela in skulpture pa nas bodo spet večinoma nagovarjale v živo. Umetnost ima od vselej prav posebno mesto v družbi in čeprav pristojni včasih dajejo občutek, da želijo marginalizirati njene dosežke, njen ustvarjalni nemir spodbuja razvoj družbe in vanjo vnaša kakovostnejši način preživljanja časa. Kultura je zagotovo močnejša kot vsi ukrepi, vse omejitve, vse delitve. Zato bodimo človek človeku. Lahko bi rekla: naj bo naše vodilo skozi dan verz, ki ga dobro poznamo, pogosto slišimo in verjetno bi bil že čas, da ga začnemo tudi živeti: da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak. A je to, odkrito si priznajmo, utopično. Zato raje zaključujem tako, kot ste vajeni: Prijatlji, bodite lepo.

Petra
p. s. Govor ob letošnjem kulturnem prazniku in prireditvi Prijatlji
p. s. 2: https://www.youtube.com/watch?v=WCTn4FgnP2M