S. p. ali “običajna” služba?
Ko sem se pred desetletjem podala na samostojno podjetniško pot, sem to naredila v želji, da si uredim status. Za delo prek študentskega servisa sem bila prestara, avtorske pogodbe pa so bile še bolj nezanesljive kot s. p. Nisem vedela, v kaj se podajam, kaj me čaka, vedela pa sem, da imam kot novinarka v različnih medijih dovolj izkušenj, da lahko ta znanja in veščine prenesem na drugo stran, na področje odnosov z javnostmi.
Kmalu so se začele tkati niti povezovanja s poslovnimi partnerji – z večino sodelujem še danes, kar mi je v ponos in iskreno veselje, saj kaže na to, da skupaj delamo dobro, da smo pri pisanju pozitivnih zgodb uspešni, prav tako pa mediji, ki ne stremijo le k večjemu številu klikov in črni kroniki, naše zgodbe dovolj pogosto širijo med ljudi, ki tako bolje spoznajo delo in življenje v svojem okolju. Včasih je bilo treba tudi globoko vdihniti, potem pa reagirati. Pri tem je pomembno, da so bili naši odzivi vedno premišljeni, podkrepljeni z argumenti, narejeni z mislijo na dobro večine.
Odnosi z javnostmi so sicer le en kamenček v mozaiku dejavnosti, ki jih opravljam. Tu so še organizacija in vodenje prireditev, projektno delo, pisanje po naročilu, jezikovni pregledi besedil, uredniško delo, upravljanje FB strani … gre za slikovit in raznolik splet znanj in veščin, s katerimi se vsakodnevno srečujem in jih prilagajam željam in pričakovanjem vsakokratnega naročnika.
A biti samostojna podjetnica pomeni tudi združevanje vloge podjetnice z vlogo mamice, žene, prijateljice … sploh, če delaš doma. Prednost življenja v hiši je, da je ena soba rezervirana za delo, kar pomeni, da zadnja tri leta računalnik ni več prižgan dan in noč, da bi lahko kadarkoli uredila kakšno malenkost. Odkar imam »pisarno«, je delo skoncentrirano na določene ure, večeri – razen, ko ne gre drugače – niso namenjeni druženju z računalnikom, ampak z možem. Sprejela sva to, da v različnih delih leta v ospredje stopijo različne vloge. Čutim utrip delovanja svojih poslovnih partnerjev, ki sem mu prilagodila svoje življenje. Delo mora biti opravljeno korektno in v dogovorjenem času, na drugi strani pa z veseljem sprejemam in živim dneve, ko se brez slabe vesti posvetim družini in sebi.
Razmišljala sem tudi o običajni službi. O tem, da zjutraj vstaneš, se urediš in odpelješ v pisarno, delaš od osmih do treh, greš domov in ne razmišljaš več o službi. Khm, ali to sploh obstaja? Brskala sem med oglasi, razmišljala, kam bi se napotila. Ravno takrat je Lions klub Trebnje povabil na niz delavnic o odličnem vodenju. Mentorica in predavateljica je bila izvrstna Tatjana Fink. Skozi ta srečanja, razmišljanja o sebi, svojih vrednotah, prioritetah, razporeditvi časa, pa tudi o poslovnih ciljih in doseženih rezultatih, sem spoznala, da mi povsem ustreza, da ostajam samostojna podjetnica. V teh dneh od delavnic minevata dve leti.
Moje delo me veseli in navdihuje, imam streho nad glavo, imam družino, v kateri odnose gradimo na poslušanju in spoštovanju, lahko si vzamemo čas zase in si tu in tam kaj malega privoščimo. Ne vem, kaj bo še prineslo življenje (upam, da ga je pred menoj še veliko), vem pa, da je treba poslušati sebe. In kamorkoli nas že odpelje pot, je vse lažje, če vemo, kaj si želimo, ker takrat nekako najdemo tudi pot, da to uresničimo.
Petra
