Gledališče ni igrišče
Še vedno, pa čeprav je od tega že skoraj teden dni, sem pod vtisom zadnje gledališke predstave v okviru abonmaja za otroke Levček v Trebnjem. Kar bi bilo super, če bi bila predstava tisto, kar bi se mi najbolj vtisnilo v spomin. Pa se žal (spet) ni.
Že več kot 15 let aktivno soustvarjam dogodke, prireditve in se pri tem srečujem z različnimi interesi naročnikov in z zelo raznolikim občinstvom. Vedno najdemo rešitev, da prireditev naredi vtis in da dogodek zasije. Ves ta čas pa ne najdem(o) odgovora na vprašanje, zakaj starši pripeljejo otroka na predstavo, potem pa mu dovolijo, da vmes je bonbone, pije sok, se pogovarja, teka sem in tja. Ne, ni kriv otrok, krivi so starši. Dogajanje prejšnji teden je bilo ponovno v posmeh posnetku pred začetkom predstave, ki prijazno spomni, kako se obnašamo v gledališču:
- Na predstavo pridemo točno.
- Med predstavo ne jemo, ne pijemo, ne telefoniramo, ne uporabljamo tabličnega ali prenosnega računalnika.
- Med predstavo ne hodimo iz dvorane in ne govorimo, razen če se s tem odzivamo na dogajanje na odru.
- Nemirnega otroka pospremimo iz dvorane in se vrnemo, ko se pomiri.
- Nastopajoče z aplavzom nagradimo na koncu predstave, šele nato zapustimo dvorano.
In ja, lahko je tudi drugače. Samo nekaj kilometrov stran, v Mokronogu, je bila pred božično-novoletnimi prazniki premiera lutkovne predstave. Čeprav ni bilo posebnih navodil o obnašanju na začetku, obiskovalci niso klepetali, lučke na čevljih niso utripale, ovitki od bonbonov niso šumeli … Dvorana je bila polna malih radovednežev in njihovih spremljevalcev, ki so pozorno spremljali dogajanje na odru, se nanj odzivali, pri tem vidno uživali, po predstavi pa še nekaj časa klepetali o tem, kar so videli. Podobno je bilo tudi v trebanjski dvorani na predstavi, na katero je povabila Knjižnica Pavla Golie Trebnje.
Vse tri predstave so se začele ob isti uri, vse so bile namenjene isti starostni skupini otrok, lokaciji sta bili dve, obrazi v dvorani pa so se menjali …
Otroka obnašanja na prireditvah naučimo odrasli. Trdno sem prepričana, da lahko 30 ali nekaj več minut zdrži brez nepotrebnega skakanja in govorjenja, brez malice. Če ste ga – dragi starši, stari starši, tete, strici … – pripeljali na prireditev, ste ga verjetno pripeljali zato, da bi spremljal dogajanje na odru, torej poskrbite, da ne moti nastopajočih in ostalih gledalcev. Sicer je za vse bolje, da ostane doma.
Igralci večinoma želijo vloge nadgraditi, narediti drugačne, kot so na papirju, zato gledališče ostaja živo in aktualno. Gledališče je samosvoj svet, v katerega vstopimo ne zato, da bi ugibali, kaj se dogaja na odru, ker nas moti dogajanje pod njim, ampak predvsem zato, da nahranimo dušo, da uživamo ob zgodbi z odra in jo kasneje podoživljamo, o njej razmišljamo in delimo občutke večera s prijatelji.
Petra
