
Osmi marec je (poleg rojstnega dne) edini dan v letu, ko (priznam) pričakujem, da se bodo tisti, ki jim ni vseeno, spomnili. Nikoli še ni na ta dan vaza ostala prazna. In verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.
Letos sem si darilo podarila še sama – prvi zapis na spletni strani; prvo nizanje misli, ki napoveduje, da bo odslej stran bogatejša za spoznanja in znanja, ki sem jih nabrala z več kot desetletjem dela v medijih in za medije. Po skoraj petnajstih letih pisanja za druge sem stopila iz cone udobja (uf, kako težak je bil ta prvi korak in kako dolgo sem ga odlašala) in na virtualni papir vnesla črke v svojem imenu in zase.
Praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk enkrat letno je priložnost, da se spomnimo, da je včasih treba tvegati. Ne moreš vedno izbrati, kaj se ti zgodi, a pomemben je odziv na dogodke, pomembno je, da znamo zaupati pravim ljudem, da znamo izbrati prave besede, se veseliti uspeha in vztrajati po neuspehu, stopiti korak nazaj, da spremenimo zorni kot, potem pa odločno krenemo naprej po izbrani poti do želenega cilja.
Včeraj sem povezovala prireditev Športnik leta Občin Trebnje in Mirna, ki jo je sicer organizirala Športna zveza Občin Trebnje in Mirna. Z vsakim od podeljevalcev in nagrajencev sem na kratko poklepetala, poudarjali so, da je vsaka športna pot sestavljena iz vzponov in padcev, največ navdušenja pa je požel karateist Matej Gorišek, prejemnik priznanja mladi športnik leta. Z izbranimi besedami in jasnimi poudarki je predstavil karate kot način življenja, ki med drugim uči tudi to, kako biti pošten, kako ostati na poti resnice, kako biti dober državljan Republike Slovenije.
Ko se bomo zavedali, da si dneve in priložnosti v glavnem ustvarjamo sami, takrat bo tudi naš svet postal lepši. Takrat ne bomo potrebovali 8. marca, da nas spomni na prelomne trenutke zgodovine, ampak bomo znali lastne uspehe in napredek drugih videti vsak dan sproti. In takrat bomo ponosni, da skupaj pišemo uspešne in pozitivne zgodbe, ki na obraze rišejo nasmeh in v srca prinašajo mir in zadovoljstvo.
Petra
p.s.: Voščilo je iz vrtca prinesla petletnica, potem pa me zasula s poljubi, objemi in čudežnimi besedami: „Rada te imam“. Kdaj ste jih izrekli nazadnje in to tudi čutili?